Iz morja v lonec

Ta knjiga je namenjena vsem, ki imate radi morje in njegove darove. In vsem, ki tega še ne veste. Pomagala vam bo obvladati pripravo s sestavinami, ki jih imate vedno pri roki. Veliko kuharskih knjig ima čudovite recepte, ki pa so pogosto prezahtevni ali vsebujejo kakšne eksotične sestavine in so zato pogojno uporabni. Ker imamo na barki le en gorilnik, so vsi recepti prilagojeni temu. To je lahko ponev, lonec ali pa ponev za žar, če nimate možnosti zakuriti. Uporabljate jih lahko na dopustu, barki, kampiranju ali v apartmaju in seveda doma ob poprejšnjem obisku ribarnice. Tako si lahko s to hrano tudi pozimi pričarate poletni večer.

Čeprav ta kuhinja temelji na skromnosti, razen tedaj, ko boste v lonec metali drage sestavine podmorske elite, boste deležni prefinjenih okusov brez primerjave. In ravno ta del vam želiva predstaviti. Tudi pod vodo, ne samo nad njo, slava ni vedno pravično porazdeljena. Kar nekaj rib je po krivici podcenjenih, in to vam želiva z izborom receptov tudi pokazati. Pa čeprav je receptov za morske dobrote malo morje. Nič iz morja ni slabega, mogoče je le slabo pripraviti. Vsaka sveža sestavina iz morja je prvovrstna, in da dobite odlično jed, je ne smete ovirati. Tu ne dodajava kričeče palete raznih sestavin, s preprosto pripravo pustiva prvim, da zasijejo. Jedilnike oblikujeva na podlagi tega, kar ujamemo ali kar lahko kupimo.

…

Slovenci pojemo na leto le dobrih deset kilogramov rib na osebo, kar je res malo. Tudi Hrvatje jih ne pojedo veliko več, čeprav imajo močno ribiško floto in dolgo obalo. Največji del ulova so prav male plave ribe, ki so tudi najdostopnejše, najbolj zdrave, najpreprostejše za pripravo in še najcenejše. Te ribe se v Jadranu odlično počutijo in so tu najokusnejše. V svoji prejšnji knjigi Kuhajmo z ognjem sem zapisal, da ko je bog ustvarjal sardele, je gotovo imel v mislih Jadran. Srčno upava, da vam bo ta knjiga v pomoč in veselje pri pripravi rib.

Kdo ve, zakaj nas morje tako privlači? Je kot neukročen dobrodušen silak. Zahteva spoštovanje in ga vedno vrne. Je kot čudovito nasprotje splošni norosti in včasih lažnemu udobju, v katerem velikokrat potujemo skozi življenje kot ladja v steklenici. Zame to ne velja, saj vedno, ko stopim na čoln, pustim stres na celini. In čeprav je ribolov fizično naporen, si na čolnu vedno odpočijem. Obožujem počasno pohajkovanje med otoki in obiskovanje majhnih vasi. Upam tudi, da Jadran ne bo postal žrtev lastnega uspeha in bo ostal še malo »divji«, kjer lahko najdeš skrite zalive in male vasi z lokalnim prebivalstvom in kjer turizem ne narekuje sprememb v popolnosti.